ZGODOVINA
SE PONAVLJA - UČIMO SE OD NJE!
ALI
KOT BI DEJAL PRIDIGAR: "NIČ NOVEGA POD SONCEM."
papež
Janez XXII.
Papež Janez XXII. je bil drugi avignonski papež, ki je vladal
od 1316 do 1334 - 18 let. 1323. leta je kanoniziral dominikanca,
Tomaža Akvinskega, največjega in najpomembnejšega teologa in
Cerkvenega učitelja.
1330. leta je prišlo na dan, da papež uči, da bodo morali
zveličani čakati do Sodnega dneva, preden bodo deležni sreče
blaženega gledanja Boga. Ta nauk je bil v popolnem nasprotju z vso
dotedanjo 1300 letno tradicijo Katoliške Cerkve.
Celotni Katoliški svet je bil vzemirjen, kajti sensus fidei
ali verski čut vernikov je bil takrat še živ in nepokvarjen.
Seveda so se našli ljudje okrog papeškega prestola, ki so papežu
odobravali, a tudi takšni, ki so rekli tej nepravoverni novotariji
odločni NE. Med temi slednjimi so se še posebno odlikovali
dominikanci, čeprav je ravno papež Janez XXII. kanoniziral sv.
Tomaža Akvinskega.
Z vseh koncev sveta so začeli prihajati protesti proti tej
papeževi novotariji. Papež je poslal na dvor Francoskega kralja
Filipa VI. dva svoja teologa, Gerarda Odonisa ali Eudesa,
minoritskega ministra generala in enega izmed redkih dominikacev, ki
je podpiral papeževo novotarijo, patra Arnolda od Sv. Mihaela. Ko je
kralj Filip VI. slišal pridigati to novotarijo minorita Gerarda, je
izjavil, da ga ima za heretika, in da ga bo dal sežgati na grmadi,
če ne prekliče svojih škandaloznih trditev.
Naj poudarim, da je francoski kralj Filip VI. vedel, da se
papež Janez XXII. moti in to si mu je tudi upal brez strahu
povedati. Tudi teologi sorbonske Univerze so odločno protestirali
proti temu novemu nauku, nasprotnemu vsej dotedanji tradiciji. Papež
je sicer trdil, da se o njegovem nauku sme svobodno debatirati, a
hkrati je vse nasprotnike nauka kaznoval, dominikanca Thomasa
Walleisa je dal celo zapreti v inkvizicijski zapor, tiste pa, ki so z
njim držali, je pa privligiral.
Verniki so bili enega srca in enega duha v obrambi
tradicionalnega nauka o takojšnjem blaženem gledanju zveličanih po
smrti. Francoski dvor se je skupaj z njimi zavzel za zaprtega
dominikanca, tako da je papež moral popustiti in je patra Thomasa
oktobra 1333 premestil v papeško palačo - a še vedno kot
zapornika, ker je branil Katoliško tradicijo in ni sprejemal papeške
novotarije v nasprotju z njo.
Francoski kralj Filip VI. je sklenil napraviti red, kajti po
katoliškem svetu je dobesedno vrelo. Zato je 19. decembra A.D. 1333
sklical komisijo 23 teologov pod vodstvom dominikanskega patriarha v
Jeruzalemu, Petra de la Palud. V navzčnosti kralja, mnogih škofov,
duhovnikov, redovnikov, princev in vernikov so enoglasno potrdili
tradicionalni nauk o blaženem gledanju zveličanih takoj po smrti.
2. januarja A.D. 1334 so napisali in podpisali posebno veroizpoved,
ki so jo podpisali še s šestimi drugimi teologi. Še isti dan so jo
poslali papežu Janezu XXII. z vsem spoštovanjem do Kristusovega
namestnika, a s popolno odločnostjo braniti Katoliški nauk o
blaženem gledanju, kljub temu, da je bil papež vse bolj agresiven v
zagovarjanju svoje novotarije.
Papež je končno ugotovil, da mu stoji naproti 1300 letna
Katoliška tradicija in skupaj z njo ves katoliški svet v obrambi
pravovernega nauka. Zato je 3. januarja sklical konzistorij in se
pokazal zelo tolerantnega do svojih nasprotnikov. Zatrdil je, da
svojega novega nauka ni hotel dogmatizirati.
20.
marca je obvestil kralja Filipa, da je patra Thomasa Walleysa
premestil iz inkvizicijskega zapora v papeško palačo in mu
zagotovil, da bodo z njim lepo ravnali. A kljub temu je ostal pater
zapornik vse do izvolitve novega papeža Benedikta XII.
3. decembra A.D. 1334 je papež začutil, da ga Jezus kliče
pred svoj Sodni stol, zato je sklical kardinale in škofe z rezidenco
v Avignonu ter javne notarje. V njihovi navzočnosti se je javno
odpovedal svojemu napačnemu učenju o blaženem gledanju zveličanih
po smrti. Potrdil je tradicionalni nauk, da zveličani gledajo Boga
takoj po smrti, takoj ko so prosti vseh časnih dolgov. Takoj
naslednjega dne, 4. decembra pa je umrl v ozračju globoke
pobožnosti.
Papež Janez XXII. je torej na smrtni postelji priznal to, česar
prej v štirih letih ni hotel priznati - da se moti v svojem nauku o
čakanju zveličanih na blaženo gledanje Boga do Sodnega dne. Ta
nauk je dal pridigati tudi vsem, ki so ga v tej njegovi zablodi
podpirali.
Njegov
naslednik papež Benedikt XII. je 29. januarja A.D. 1336 pravi nauk,
da zveličani gledajo Boga takoj in ne šele, ko bo Sodni dan,
dogmatiziral v konstituciji Benedictua Deus.
Papež Janez XXII. je bil mislil, da sme spreminjati nauk
Cerkve, tako kot danes modernisti po koncilu mislijo, da smejo
spreminjati Tradicijo in trad. sv. mašo po svojih željah. Je pa
ena velika razlika med Katoličani takratnega in našega časa. Za
časa papeža XXII. so se Katoličani - laiki in kleriki, škofijski
duhovniki in redovniki - enodušno po vsem svetu dvignili v obrambo
tradicionalnega nauka proti papeževi zablodi in novotariji. Danes je
pa ravno obratno, enodušno podpirajo modernistične zablode 2. vat.
koncila in koncilskih papežev, ki jih celo hočejo imeti ekspres za
svetnike. Za časa papeža Janeza XXII. so vedeli, da papež ni nad
vero, temveč je v službi vere, da ni nezmotljiv v vsem, ampak samo
v posebnih primerih. Danes večina Katoličanov zmotno misli, da je
papež nezmotljiv v vsem kar govori ali počne, in da se ga mora v
vsem ubogati brez razmišljanja. Kakšna zabloda!
Bog je krizo okrog papeža Janeza XXII. končal v štirih letih
prav zato, ker so se Katoličani vseh rangov tako goreče in enodušno
potegnili za Tradicionalni pravi nauk proti papeževi zablodi.
Modernistična kriza modernistične sekte, ki vlada v Cerkvi, pa se
vleče že cca. 50 let, ker se je našel samo en nadškof, Marcel
Lefebvre, in škof Castro de Mayer, ki sta rekla odločno ne
modernizmu - skupaj s peščico tradicionalnih Katoličanov.
Zadnjih 50 let so modernistični inovatorji na vse kriplje
spreminjali Katoliško vero: spremenili so mašo, vzeli cerkve,
pridigali krivo vero, v svetišča so pripelajli rock bende, obhajilo
delijo stoje in na roke, da padajo delčki hostij po tleh in ljudje
teptajo našega evharističnega Gospoda pod svojimi nogami, papeži
so molili s pogani in v njihovih poganskih gajih, poljubljali koran
in hodili v mošeje, protestantske in judovske shodnice, prosili sv.
Janeza Krstnika, naj varuje islam, poljubljali roke prosodomitskim
duhovnikom, dovolili duhovnikom, da so oskrunjali tisoče mladih in
najmlajših...
Dokler bodo Katoličani poslušni modernizmu in modernistični
sekti in zato neposlušni vsem 260 predkoncilskim papežem in vsej
2000 letni Katoliški Tradiciji, bo kriza trajala naprej in duše
bodo padale v pekel. Bog hoče, da se z Njegovo pomočjo zlu in
zablodi upremo in ju obsodimo. Kajti Nebesa si moramo zaslužiti!
