Morda so med vami
takšni, ki imajo pomisleke. Morda se čudijo, čemu je nadškof
Lefebvre prišel sem v Benetke, ne da bi ga povabil kardinal Ce. Moja
navzočnost tukaj ustvarja položaj, ki v Cerkvi ni normalen.
To je res. Če bi
kakšen škof prišel v mojo škofijo, ko sem bil nadškof v Dakarju,
ne da bi me vprašal in ne da bi ga povabil, bi bil zelo presenečen.
Zavedam se, da imamo opraviti z nenormalno situacijo. Moramo se
vprašati, kakšna je sedanja situacija v Cerkvi.
BRATOVŠČINA V SLUŽBI
CERKVE
Nikoli, nikoli ne bi
hotel napraviti ničesar proti Cerkvi! Vse svoje življenje sem bil
predan služenju Cerkvi. V 50 letih svojega duhovništva, 33 let od
teh kot škof, nisem delal ničesar drugega, kot služil Cerkvi kot
misijonar, kot škof v Franciji, kot vrhovni poglavar očetov Svetega
Duha in kot misijonski škof. Mladi bogoslovci in duhovniki, ki jih
tukaj vidite navzoče, predstavljajo zelo majhen del vseh, ki
trenutno študirajo v mojih petih semeniščih.
Pred desetimi letimi
sem začel to delo - to Bratovščino sv. Pija X. - z namenom želeti
vedno služiti Cerkvi. Zakaj potem kardinal Ce, beneški patriarh, ni
vesel, da sem prišel sem? Zakaj ne razume razloga za to? Kako naj
najboljše razložim? Očitno ni vesel, da sem nadaljeval z
izpolnjevanjem svojih dolžnosti nespremenjeno od dneva mojega
posvečenja v duhovnika. Jaz se nisem na noben način nikoli
spremenil, ali od takrat, ko sem ustanovil nova semenišča v Afriki,
ali ko sem kot apostolski delegat njegove svetosti, papeža Pija
XII., obiskal 64 škofij Francoske Afrike v 11 letih. Obiskal sem vsa
semenišča ter določil navodila škofijskim škofom za ustanovitev
novih.
Nikoli se nisem spremenil.
Oznanjal in delal sem, kar je Cerkev vedno učila. Nikoli nisem
ničesar spremenil, kar je Cerkev povedala na Tridentinskem ali 1.
Vatikanskem koncilu.. Torej, kdo se je spremenil? Jaz ali kardinal
Ce? Ne vem, toda mislim, sodeč po tem, kako je sedaj - to pomeni
sadove sprememb, ki so jih naredili po 2. vat. koncilu -kot
Katoličani moremo te sadove sami opazovati, morete jih videti s
svojimi lastnimi očmi.
Kako gre danes vse v
Cerkvi? Vprašajte njegovo milost, monsinjorja Pintonello, bivšega
kaplana oboroženih sil, ki je napravil podrobno poročilo o sednajem
stanju v italijanski semeniščih: prava katastrofa! Resnična
katastrofa! Koliko semenišč so prodali ali zaprli? Semenišče v
Turinu za 300 bogoslovcev - prazno! In koliko drugih ste sami videli,
da so jih zaprli, v vaših škofijah? Potemtakem je zagotovo nekaj
narobe v Cerkvi, kajti če ni več semenišč, potem v prihodnje ne
bo več duhovnikov - torej tudi ne bo več sv. mašne žrtve. Kaj bo
nastalo iz Cerkve? Vse to je neverjetno! Oni so se spremenili, ja.
Spremenili so se, toda zakaj? To so seveda naredili z idejo rešiti
Cerkev, da bi naredili nekaj novega. pred koncilom je bilo resnično
upadanje gorečnosti in zato so mislili, da bo s spremembami Cerkev
postala bolj živa. Toda, ne moremo spremeniti, kar je Jezus Kristus
ustanovil. Sveta mašna žrtev, zakramenti, veroizpoved, naš
katekizem, Sveto pismo - vse prihaja od Jezusa Kristusa. Spremeniti
vse to, pomeni spremeniti ustanovo Jezusa Kristusa. Nemogoče! Ne
moremo reči, da se je Cerkev motila; če je kaj narobe, moramo
poiskati razlog za to nekje, toda ne v Cerkvi. Pravijo tudi, da se
mora Cerkev spremeniti, kakor se spreminja moderen človek, da kakor
človek živi nov način življenja, tako mora imeti Cerkev tudi
drugačen nauk - novo mašo, nove zakramente, nov katekizem, nova
semenišča - in tako je bilo na ta način vse uničeno. Vse je
propadlo!
Cerkev ni odgovorna. Ni
odgovorna Cerkev, temveč so odgovorni duhovniki za propadanje
Katolištva. Papež sv. Pija X., vaš sveti beneški patriarh, na
prvih straneh njegove enciklike Pascendi piše, da so že v njegovem
času bile zablode in herezije, ne zunaj , temveč znotraj Cerkve,
znotraj Cerkve, in ne samo med laiki, temveč, bolj natančno, med
duhovniki. Sv. Pij X. je videl te sovražnike na samem začetku tega
stoletja. Danes, smemo dodati, če bi sv. Pij X. še živel, bi jih
videl ne samo med duhovniki, temveč prav tako med škofi in
kardinali. Nažalost je gotovo, da so celo med kardinali takšni, ki
razširajjo zablode.
Od kod izvira
Nizozemski katekizem? Gotovo ne iz katoliškega katekizma, čeprav
so ga odobrili kardinali in škofje.Celo francoski katekizem, ki ga
poznam, vsebuje zablode. To ni več pravi katoliški nauk, ki so ga
vedno učili. Opraviti imamo z zelo resno situacijo.
Povsod po svetu,
kjerkoli sem že bil, sem obiskal skupine Katoličanov, kot ste vi,
ki so se spraševali:"Kaj se dogaja v Cerkvi? Danes je Cerkev
težko prepoznati. Obredi-pol protestantska, pol katoliška liturgija
- so cirkus; to ni več sveta skrivnost. Sveta skrivnost sv. mašne
žrtve - velika skrivnost, nebeška in vzvišena - nimajo jo več za
to. Ne moremo več čutiti nadnaravnega značaja maše; tisti, ki so
navzoči, imajo občutek praznine in ne vedo več ali so bili pri
katoliškem obredu ali pri neke vrste posvetnem srečanju.
To je nedopustna
situacija. Verniki, dobri in preprosti ljudje, temu nasprotujejo. Ker
intuitivno vedo, da je v tej reformi nekaj, kar je narobe. Vidijo
prazna semenišča; prazne noviciate in redovniške hiše po vsem
svetu.Tudi to je nedopustno. Za dobro Cerkve, se moramo temu upreti,
ne da bi bili proti temu, ki ima avtoriteto. Nikoli!
NOČEM, DA JE VERA
SPREMENJENA
Vedno sem imel veliko
spoštovanje do svetega očeta, do škofov in kardinalov. Ne morem
uporabiti neljubeznivih besed v konfrontaciji s kardinalom Ce, a to
me ne more ustaviti, da ne bi potrjeval katoliškega nauka, kajti
želim ostati Katoličan.
Ko sem bil krščen,
je duhovnik vprašal moje botre:"Kaj želi ta otrok od Cerkve?"
Odgovorili so:"Vero. Od Cerkve želi prejeti vero." In tudi
danes jaz še vedno želim vero od Cerkve - Katoliško vero. Zakaj
botri prosijo Cerkev za vero za otroka? To delajo zato, da mu
omogočijo doseči večno življenje.Če je torej vera tista, ki
doseže večno življenje, potem je to ta vera, ki jo želim - in jaz
je nočem spremeniti!
Katoliška vera je
Katoliška vera. Veroizpoved je veroizpoved. Ne moreta biti
spremenjeni. Ne moremo spremeniti katekizma; ne moremo spremeniti
maše, da jo spremenimo v obed, kakor jo imajo protestanti.
Maša je žrtev,
žrtev križa in kot pravi tridentinski koncil, to je ista žrtev kot
Kalvarija, z edino razliko, da je ena krvava, druga pa nekrvava.
Ampak ti dve sta isti; isti duhovnik - Jezus Kristus in ista žrtev -
Jezus Kristus.
Če je žrtev resnično
Jezus Kristus, Bog, naš Stvarnik in naš Odrešenik, ki je prelil
vso svojo Kri za naše duše, potem je nemogoče sprejeti ga na svoje
roke, kot kakšen kos kruha. In zato je nemogoče za Katoličana, da
ne bi imel spoštovanja ter češčenja, če resnično veruje, da je
najsvetejši Zakrament Jezus Kristus - Bog sam - Stvarnik, naš
Sodnik, ki ga bomo videli prihajati na oblakih Nebes, da bo sodil ves
svet. Kot ste vi, sem tudi jaz ogorčen, sem ožaloščen in boli me
srce, ko vidim - to celo kažejo na televiziji - oddaje, v katerih se
kardinali in škofje bližajo najsvetejšemu Zakramentu, ne da bi
pokleknili ali pokazali kakršen koli znak spoštovanja do
najsvetejšega Zakramenta - ničesar! Še enkrat, to je nedopustno in
ne odraža drže Katoliške Cerkve. Ohraniti moramo vero v tem
viharju, skozi katerega gre Cerkev - vihar, ki je trajal dolgo časa
in za katerega upamo, da bo kmalu mimo, da se more Cerkev vrniti k
veri, ki jo je imela prej. Moramo imeti malo potrpljenja.
Petkrat do šestkrat
na leto grem v Rim, da rotim kardinale, papeža samega, naj se vrnejo
k Tradiciji in dajo nazaj Cerkvi njenega Katoliškega duha. Spet
citiram sv. Pija X.:"Kdo so prijatelji ljudi? Pravi prijatelji
ljudi niso niti revolucijonarji niti inovatorji, temveč so to raje
tradicionalisti." To so besede sv. Pija X. francoskim škofom.
Pravi prijatelji ljudi niso niti revolucijonarji niti inovatorji - in
natanko inovatorji so tisti, ki so sv. Pija X. obsodili - temveč so
to tradicionalisti. Mi hočemo biti istega duha kot sv. Pij X.,
katerega sem zato izbral za patrona naši Bratovščini, ki je
priznana od Cerkve.
KRIVIČNA OBSODBA BSPX
Moja Bratovščina je bila
dejansko uradno priznana pred 10 leti od Rima in od škofa v
Fribourgu v Švici, v čigar škofiji je bila ustanovljena. Kasneje
so progresivni škofje in modernisti v mojih semeniščih videli
nevarnost za njihove teorije. Bili so besni na mene in so si
rekli:"Moramo uničiti ta semenišča, moramo končati z Econom
in z delom nadškofa Lefebvra, ker predstavlja nevarnost našim
progresivnim in revolucionarnim načrtom." Obrnili so se na Rim
na ta kleveten način in Rim je na to pristal.
Ampak, kot sem
povedal njegovi svetosti Janezu Pavlu II., ukinitev semenišča je
bila izpeljana na način v nasprotju s kanonskim pravom. Niti Sovjeti
ne izrečejo sodb, kot so to naredili kardinali v Rimu proti mojemu
delu. Sovjeti imajo sodišče, neke vrste sodišče, ki nekoga
obsodi, toda jaz niti takšnega sodišča nisem imel - ničesar!
Nekega lepega dne je prispelo pismo, da mi povedo, da mora biti
semenišče zaprto. Svetemu očetu sem ponovil, da se niti Sovjeti ne
obnašajo tako. Povedal sem mu, da nadaljujem s svojim delom, ker to
je način, na katerega Cerkev sedaj deluje - to so sovražniki
Cerkve, ki hočejo, da se semenišča zaprejo. Katoliška Cerkev ne
more kar tako pozabiti njene Tradicije, to ni mogoče.To je
sovražnik, kot je dejal sv. Pij X., sovražnik, ki deluje znotraj
Cerkve, ker hoče, da Cerkev konča z njeno Tradicijo; kajti on je
besen proti njeni Tradiciji.
Na vas je , da sami
presodite dejstva. V mojih semeniščih imamo čez 200 bogoslovcev in
veliko poklicev za redovništvo. Ko se neka hiša odpre, je takoj
polna z mnogimi novimi poklici. Zakaj? Zato, ker mladi želijo najti
Cerkev - Tradicijo. Kajti tam, kjer nekdo najde Tradicijo, najde tudi
Cerkev. Po duhovniku vsi najdejo njegov ideal; vse njegovo srce je v
sveti mašni žrtvi. Iti k Božjemu oltarju, darovati sveto mašno
žrtev, dajati našega Kristusa, to pravo Žrtev - dušam. to je
polnost duhovništva in duhovnikov. Moji bogoslovci, kot ti v Econu,
to vedo; na duhovništvo se pripravljajo na teh temeljih.
Čestitam in se
zahvaljujem tistim, ki so me povabili, naj pridem. Upam, da je moj
obisk opogumil Katoličane, da bodo ohranili Cerkev vseh časov,
Katoliško Cerkev. V Rimu, so rekli o meni, da nisem napravil nič
drugega, kot le zaustavil, preprečil napredek v Cerkvi. Samo s tem
bi napravil sijajno stvar, zaustavil in preprečil uničevanje
Cerkve!
To ni naš edini
cilj. Ne samo, da želimo zaustaviti to uničevanje , temveč želimo
Cerkev tudi obnoviti, živo Cerkev. V ta namen Vam oznanjam križarsko
akcijo, pravo križarsko akcijo vseh Katoličanov, ki želijo
ohraniti vero. Da bi to naredili, morate zbrati okoli dobre
duhovnike, ki želijo ohraniti vero z zagotavljanjem življenja v
Cerkvi.
Ob zaključku
prosim vse, ki so zbrani okrog tega oltarja, pravega oltarja s pravim
duhovnikom, prosim vas, ohranjajte sveto mašno žrtev. Molimo tudi
za vaše otroke, da bodo mogli videti in poznati pravo Katoliško
vero, da bi mogli obiskovati Katoliške šole. Dejansko imajo
Katoliški starši velike preizkušnje. Ti otroci morajo tudi
ohraniti Tradicijo. V ta namen molimo k našemu visoko češčenemu
beneškemu patriarhu, papežu sv. Piju X., ki je bil svetnik, ki je
videl v prihodnost.
Med to sv. mašo prosimo
blaženo Devico Marijo, do katere moramo imeti veliko pobožnost,
posebno z molitvijo najsvetejšega rožnega venca, prosimo jo, naj
konča s to krizo v Cerkvi in vrne Cerkvi mir in milost vsemogočnega
Boga.
nadškof Marcel Lefebvre
Benetke, 7. aprila, A. D. 1980
