Pismo ministranta: o "ministrantkah"
Uredništvo bloga Ad Dominum je na začetku letošnjega koledarskega leta prejelo pismo enajstletnega ministranta iz ene od večjih župnij v vzhodni Sloveniji. To pismo na željo avtorja (sicer anonimno) objavljamo v spodnjih vrsticah.
Kot vsi vemo (ali skoraj vsi), se pri maši zgodi čudež: sam Bog pride v hostijo med nas grešnike! In tako zelo nas ima rad, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nas odrešil. Nekoč so (kar je razumljivo) maševali tako, da so bili obrnjeni proti tabernaklju, medtem ko dandanes skoraj vsi duhovniki pri maši kažejo Bogu hrbet (kar je žalitev!). Sredi maše po duhovnikovih rokah Bog pride v hostijo; duhovniku pa pomagajo ministranti, kar v latinščini pomeni služabniki ali strežniki. Ministranti torej to – posvetitev hostije v Kristusovo telo – precej dobro vidijo.
Biti ministrant je tudi način priprave na morebitno duhovništvo. Zakaj torej ministranti ženskega spola, »ministrantke«? Ženske vendar ne morejo postati duhovniki! Toda hudič si vedno izmisli kak dober izgovor, da dela slabe reči. Neki cerkveni dokument pravi, da so ministrantke dovoljene, a le (!), če v določeni cerkvi ali župniji ni ministrantov. Hudič pa reče: Nič lažjega!
Tako je hudič začel odstranjevati ministrante. Tako današnja pastorala spreminja fante v zdolgočasene »atke copatke«, ki sedijo na kavču in gledajo v zrak ali v televizijski ekran. Neki fant mi je rekel, da hodi k ministrantskim vajam zaradi pice, ki jo tam dobi. Medtem pa so deklice rade v ospredju.
Pri vsej tej stvari bi bilo dobro omeniti, da takoj, ko pridejo ministrantke, ministranti odidejo. Naj navedem kot primer našo župnijo. Tudi sam sem bil ministrant v lepi veliki skupini ministrantov, a je prišel novi župnik, uvedel ministrantke in mi smo odšli. Zdaj hodimo drugam.
Hvaljen Jezus!
