Dobre strani:
Škof Athanasius v knjigi večkrat pove, da je današnje prejemanje sv. obhajila na roke in stoje iznajdba kalvinistov in ni bila nikoli praksa Katoliške Cerkve.
Pravilno predstavi Jezusovo dvojno ponižanje : učlovečenje in navzočnost v Evharistiji ter njegovo popolno izročitev na milost in nemilost svoji Cerkvi, ki mora biti njegova varuhinja in zakladničarka - to je duhovniški del Cerkve.
Predstavi središčno mesto Evharistije, pravice Evharističnega Jezusa in naše dolžnosti do Njega - najvišje mogoče češčenje - latrijo.
Zlorabe in skrunjenja, ki so posledice obhajila na roke in stoje ter posledice za Cerkev.
Navajanje papeža Pija XII. na strani 54 - nezdravi arheologizem modernizma.
Slabe strani:
Škof Athanasius ne poudari teološkega aksioma o dvojni razsežnosti Evharistije: žrtveni in obhajilni. Tradicija uči, da je sv. maša nekrvavo evharistično ponavzočenje krvave žrtve Jezusa Nebeškemu Očetu na Kalvariji. Jezus se žrtvuje in daruje po duhovnikovih rokah Nebeškemu Očetu, zato mora biti navzoč. Sv. obhajilo je sad te Njegove žrtve. Navzoč je zato, da se daruje in ne obratno.
Krizo v Cerkvi in posledično v družbi je zato mogoče reševati ne samo s sv. obhajilom kleče in na jezik, temveč s popolno odpravo modernistične maše ,katere vsebina - teologija in oblika je protestantska. Pavel VI. je Jeanu Guitonu sam priznal, da je dal napraviti mašo čimbolj podobno kalvinističnemu obredu.
Z odpravo modernistične maše se odpravi tudi somaševanje, ki je popolnoma nekatoliško in netradicionalno. Sam sem doživel pri somaševanju, kako so celi koščki množično padali po tleh okrog oltarja, ko so starejši duhovniki vlekli s patene svoje polovice hostij za obhajanje.
Knjiga nič ne spregovori o dolžnosti držanja kanoničnih prstov duhovnikov. Zaradi nedržanja kan. prstov so modernistični duhovniki prvi, zaradi katerih je okrog Lutrovih miz polno delčkov hostij, ki jih najprej teptajo duhovniki, potem pa še ministranti, v soboto pa posesajo in gredo v smeti - kar ne konča v robcih in odtokih Wc - jev ipd.
Navajanje Lutra kot zgled pravilnega ravnanja z Evharistijo je podobno, kot če bi ljudem dali v roke knjigo Adolfa Hitlerja, v kateri je na desetine njegovih fotografij z otroki in mladimi - sam sem listal po takšni knjigi nekoč - in bi rekli, kakšen človekoljub je bil ta odpadli avstrijski Katoličan in ministrant.
Nedoslednost: Na nekem mestu v knjigi avtor pravi, da bi bilo potrebno obhajilo na roko vsaj začasno odpraviti, na koncu knjige pa pravi, da počasi v celoti, ker je obhajilo na roko in stoje nepastoralno. Obhajilo na roko in stoje je zločinsko bogoskrunstvo, ki nima kaj iskati pri sv. maši in je odpravljeno v trenutku in za vselej, ko je odpravljena modernistična maša.
Zaključek:
Na strani 57 škof Athanasius nehote poda pravo rešitev problema, ko v 6 in 7 vrstici zatrdi, da se bolezen ne zdravi z odpravljanjem simptomov, temveč z odpravljanjem vzrokov. Res je: A obhajilo na roke je samo simptom ali vrh ledene gore modernistične protestantizirane maše. Ta maša s svojo protestantizirano teologijo in obliko je pa vzrok krize - torej ponarejna nekatoliška maša, vera, nauk in morala. Rex orandi - lex credendi - lex vivendi!
Zato je edina rešitev, da se absolutno odpravi ta modernistična maša s somaševanjem, drugovatikanski ekumenizem, egalitarizem ter liberalizem z učenjem svobode za vse vere. Posledično je potrebno napisati nov Katekizem in nov Zakonik Cerkvenega prava. Zamenjava obhajila na roko in stoje z obhajilom kleče in na jezik bi bila pa samo odprava simptoma - vrha ledene gore.
