"No, potem pa je prišlo Prvo sveto obhajilo našega prvorojenca. Ob redni katehezi sva ga starša opremila še z obhajanjem prvih petkov in sobot, molitvijo rožnega venca, študijem katekizma in branjem življenjepisov, ki so nas med drugim navdušili za bolj pobožen sprejem evharistije. Tako se je naš prvoobhajanec, sledeč zgledu svojega očeta, odločil za sprejem svojega prvega Svetega obhajila kleče in na usta, kot to dopušča in priporoča vatikansko navodilo Zakrament odrešenja. Rezultat: med obhajanjem ga je njegov katehet prisilil, da je Jezusa sprejel na roke in ga zatem še trikrat javno ponižal s tem, da ga ni hotel obhajati, prav tako njegovega očeta ne. Sledila je prepoved ministriranja, ker taki ministranti, ki bi se obhajali kleče in na usta, pač jasno, da niso primerni, prav tako pa je naš dušni pastir zamahnil čez celo našo družino."
Tako je napisala neka družinska mati. Človek nehote pomisli na nek časopisen članek, ki je redno izhajal v nadaljevanjih in je bil naslovljen: SAJ NI RES - PA JE!
Pod članek se ta gospa ni podpisala, ker noče, da bi župnik še bolj zatiral njene otroke.
To so pa sadovi drugovatikanske pomladi!
