Blažena s. Serafina Micheli (1849 – 1911) iz okolice Beneventa je bila razglašena za blaženo 28. 5. 2011. Bila je ustanoviteljica Reda Sester Angelov. Leta 1883 je potovala mimo Eislebena, kjer se je rodil Martin Luter. V mestu so praznovali četrto stoletnico rojstva (10. november 1483) velikega heretika, ki je razbil Cerkev in Evropo na dva dela. Ceste so bile polne ljudi, iz balkonov so visele zastave. Poleg ostalih velikašev in mogočnikov tistega časa so v mestu pričakovali tudi obisk cesarja Vilijema I. Nemškega, ki naj bi predsedoval praznovanju. Bodoča blažena se, kljub temu, da je opazila slavje, ni zanimala za razloge. Najbolj jo je zanimalo najti cerkev v kateri bi molila in obiskala Jezusa v Najsvetejšem oltarnem Zakramentu. Po tem, ko je kar nekaj časa hodila je prispela do ene od mestnih cerkva. Vrata so bila zaprta. Vseeno je pokleknila na stopnice pred vhodom, da bi opravila svojo molitev. Bil je že večer in ni opazila, da to ni bila katoliška ampak protestantska cerkev. Med molitvijo se ji je prikazal njen angel varuh in ji dejal: »Vstani, to je protestantski tempelj«. Dodal je: » Želim ti pokazati kraj, kjer je Martin Luter obsojen in kazen, ki jo prestaja zaradi svojega napuha«.
Po teh besedah je videla ogaben ognjen požiralnik v katerem so bile okrutno mučene neštete duše. Na dnu te luknje je bil človek, ki se je razlikoval od ostalih. To je bil Martin Luter. Obkrožen z demoni, ki so ga silili, da je klečal. Vsi med njimi so se zaman trudili, da bi mu s kladivi v glavo zabili velik žebelj.
Sestra se je zamislila. Če bi ljudstvo, ki veseljači, videlo ta dramatičen prizor gotovo tej osebi ne bi pripravljali komemoracij in praznikov v čast. Po tem dogodku je svojim sestram večkrat priporočala življenje v ponižnosti in skritosti. Prepričana je bila, da je Luter kaznovan v peklu predvsem zaradi prvega poglavitnega greha, napuha. Napuh ga je spravil v smrtni greh, ga vodil v odprt odpor do Cerkve. Njegovo postopanje, njegov odnos do Cerkve in njegovo pridiganje so bili odločilni za zabredenje in posledično pogubljenje mnogih neprevidnih in površnih duš.
Če si želimo uiti peklu živimo v ponižnosti. Sprejmimo, da s strani naših bližnjih nismo upoštevani in cenjeni. Ne pritožujmo se, ko smo spregledani ali ko smo postavljeni pod tiste, ki jih imamo za manj sposobne od nas. Ne kritizirajmo, pod nobenim pogojem, delovanje naših bližnjih. Če bomo sodili druge, nismo niti kristjani. Naj se pa to ne zameša s presojanjem dobrega in zlega ter obsojanjem grehov.
Zaupajmo vedno v Božjo milost in ne v nas same. Ne ubadajmo se preveč z našo krhkostjo, ampak z našo ošabnostjo in nadutostjo. Recimo s psalmistom »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene«. (Ps 130,1)
Darujmo Bogu svojo ničevost: naše nesposobnosti, težave, malodušnost, razočaranja, nesporazume, skušnjave, padce in grenkosti vsakega dne. Priznajmo, da smo grešniki, potrebni njegovega usmiljenja. Jezus ravno zato, ker smo grešniki, zahteva le, da odpremo svoja srca in da se pustimo ljubiti od Njega. To je izkušnja svetega Pavla: »Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova«. (2 Kor 12,9).
Ne ovirajmo ljubezni Boga do nas z grehi in brezbrižnostjo. Dajmo mu vedno več prostora v naših življenjih, da bomo živeli v edinosti z Njim v času in večnosti.
don Marcello Stanzione
