Slavni ameriški državnik Benjamin Franklin je skozi okno svoje pisarne v Filadelfiji večkrat gledal preprostega delavca, ki mu je zbujal pozornost. Mož je opravljal pri novi stavbi, ki so jo gradili, najtežja dela, a je bil kljub temu vedno židane volje. V mrazu, vročini, v dežju in soncu, vedo je bilo njegovo čelo jasno in obraz veder. Franklin je možu to veselje, ki je bilo njemu tako tuje, skoraj zavidal. Zato lepega dne reče delavcu: »Povejte mi skrivnost, zakaj ste vedno tako veseli.« In mož odgovori: »Moja skrivnost je moja dobra žena. Take nima ves svet. Ko grem zjutraj na delo, mi pove besedo vzpodbude, za slovo me poljubi. Ko se vrnem z dela, se mi prijazno nasmehne, otroci veselo prihitijo k meni ter se stiskajo okrog mene. Jed je preprosta, a dobro pripravljena. Vse je v lepem redu. Žena skrbi, da je naš dom lep in prijeten. Pri nas v družini vedno sije sonce. Sonce je moja žena.« - » In kakšno skrivnost ima vaša žena, da je vesela in dobra,« vpraša Franklin. Mož odgovori: »Njena skrivnost je njena vera in pobožnost. Z otroki prepeva svete pesmi, pred Marijino podobo je vedno svež šopek cvetja, lučka pred Marijo pri nas nikoli ne ugasne.«
Verna in pobožna žena je vesela. Veselje ji prinaša vera veselja. Srečen mož, ki najde verno in pobožno ženo. Našel je veselje, ki je več vredno kot zaklad.
Povzeto po: Dr. Janez Jenko SDB: Veselje v družini II.; Salezijanci, Trst 1963
