PISMO IZ ONOSTRANSTVA
PISMO IZ ONOSTRANSTVA
Neka mati je našla med papirji svoje hčere, ki je umrla kot mlada redovnica, naslednje pisanje:
Delala sem v neki trgovski pisarni v Munchenu skupaj s prijateljico, ki se je kmalu poročila in preselila v mestno četrt z vilami. Čez nekaj let, jeseni 1937, sem med počitnicami v Gardskem jezeru izvedela, da je prijateljica umrla v neki avtomobilski nesreči.
Ta novica me je prestrašila. Vedela sem, da Anni ni bila nikoli prav verna. Ali je bila, ko jo je poklical Gospod, pripravljena? Naslednje jutro sem se udeležila svete maše v domači kapeli sestrskega doma, kjer sem stanovala. Prisrčno sem molila za njen dušni mir in v ta namen žrtvovala sveto Obhajilo.
Toda, ves čas sem čutila nek določen nemir, ki se je proti večeru še povečal.
Nemirno sem spala. Kar me prebudi kot neko močno trkanje. Prižgem luč. Ura na nočni omarici je kazala 10 minut čez polnoč. Toda ničesar ni bilo videti. Nobenega glasu ni bilo slišati v hiši. Samo valovi Gardskega jezera so monotono udarjali ob obrežni zid penzionskega vrta. Nobenega vetra ni bilo slišati.
In vendar se mi je zazdelo, ko sem se prebudila, da poleg trkanja zaznavam nek vetrni šum, podoben tistemu, ko mi moj šef v pisarni vznejevoljen vrže kakšno nadležno pismo na mizo.
Zavem se, za trenutek vstanem in pomirim svojo prenapeto domišljijo, zmolim nekaj Očenašev za uboge duše in zopet zaspim.
In sanjam:
Sanjam, da sem vstala nekaj pred šesto in hotela v hišno kapelo, ko sem pri odpiranju sobnih vrat z nogo trčila ob sveženj posameznih pisemskih listov. Pobrala sem jih, spoznala Anino pisavo, in zavpila.
Držala sem liste v tresočih se rokah. Razumela sem, da bi v tem razpoloženju ne spravila nobenega Očenaša preko ustnic. K temu me je popadel še zadušljiv strah.
Toda nisem vedela storiti kaj boljšega kot zbežati na prosto. Nekoliko sem si uredila lase, vtaknila sem pismo v žep in zapustila hišo.
Zunaj sem se vzpenjala navkreber po poti, ki se vije med oljkami, vrtovi z vilami in lovorjevimi grmiči, onstran avtoceste, znamenite "Gardesane".
Vstalo je svetlo jutro. Sicer sem tu vsrkavala vsakih sto korakov čudovit pogled, ki se je od tu ponujal na jezero s pravljično lepim Gardskim otokom. Pregovorna modrina vode me je kar naprej poživljala. In kot otrok starega očeta, sem občudovala sivega Monte Baldo, ki se je z druge obale počasi od jezerske gladine z višino 64 metrov dvigal kvišku na višino 2200 metrov .
Sedaj me to ni zanimalo. Čez četrt ure sem se ustavila in spustila na klop, ki se je naslanjala ob dve cipresi, kjer sem še dan popreje zabavno brala "Federerjevo "Devico Terezijo". Sedaj sem prvikrat začutila cipresi kot drevesi mrtvih, kot se mi na jugu, kjer so bolj pogoste, niso nikoli zdele.
Segla sem po pismu. Podpisa ni bilo. Toda to je nedvomno Anina pisava. Niti široki S-zavojek in francosko oblikovani T ni manjkal. Tega si je prisvojila v pisarni, da bi jezila gospoda Gr...
Stil ni bil njen. Vsaj ni govorila kot ponavadi. Kajti znala je nepopisno ljubko kramljati in se smejati iz svojih modrih oči poleg svojega malega topega noska. Samo, če sva se prepirali o verskih vprašanjih, je znala postati strupena in se prepustiti temu trdemu tonu v tem pismu. (Sedaj sem sama zdrknila v ta razburkani način izražanja v njenem pismu).
Njeno pismo iz onostranstva postavljam besedo za besedo, kot sem ga brala v sanjah.
Glasilo se je takole:
"Klara! Ne moli za mene. Prekleta sem. Ko ti to sporočam in ti bom v nadaljevanju o tem poročala, ne misli, da to delam iz prijateljstva. Tu ne ljubimo nikogar več. To storim kot s prisilo. Storim kot "del tiste moči, ki vedno hoče le zlo in vedno ustvari le dobro".
V resnici bi rada videla, da tudi ti pristaneš v takšnem razpoloženju, kamor sem jaz sedaj za večno vrgla sidro.(1) NAJ TE TA MOJ NAMEN NE ZMEDE. TU VSI TAKO MISLIMO. NAŠA VOLJA JE V HUDEM - KAR VI IMENUJETE "HUDO" - OKAMENI. Celo, če storimo "nekaj dobrega", kot jaz sedaj, ko ti odpiram oči o peklu, se to ne zgodi z dobrim namenom." (2) Ali se spominjaš, ko sva se spoznali pred štirim leti v Munchenu. Ti si štela 23 let in si bila že pol leta v pisarni, ko sem prišla jaz.
Pogosto si mi pomagala iz zadrege in mi, kot začetnici, dala marsikateri dobri namig. Toda, kaj je to "dober" Tedaj sem hvalila tvojo "ljubezen do bližnjega". Smešno! Tvoja pomoč je izvirala iz čistega bahaštva, kot sem, pravzaprav, že takrat posumila. - Tu ne priznamo ničesar dobrega. Nikomur.
Mojo mladost poznaš. Nekaj nepovedanih vrzeli izpolnjujem tu.
Po načrtu staršev naj bi v resnici sploh ne obstajala. "Zgodila se jim je pač nesreča". Moji sestri sta šteli že 14 in 15 let, ko sem zagledala luč sveta.
Da bi le ne postala! Če bi se sedaj mogla uničiti, uiti tem mukam! Noben užitek se ne more meriti s tem, s katerim bi raztrgala moj obstoj kot obleko iz pepela, ki se v koščkih razprhutajo v nič. (3)
Toda moram biti. Mora biti tako kot sem se napravila - z zgrešenim ciljem bivanja.
Ko sta oče in mati, še samska, se preselila v mesto, sta oba izgubila stik s Cerkvijo. Saj je bilo tudi bolje tako. Priključila sta se s Cerkvijo nepovezanim krogom. Na nekem plesu sta se spoznala in pol leta pozneje sta se "morala" poročiti.
Pri poroki je na njih obviselo le toliko blagoslovljene vode, da je mater le nekajkrat na leto vleklo v Cerkev k nedeljski maši. Pravzaprav moliti me ni nikoli naučila. Ukvarjala se je z dnevnimi skrbmi, čeprav nismo živeli v težkih razmerah.
Takšne besede kot moliti, maša, blagoslovljena voda, cerkev, pišem le z nekim notranjim gnusom brez primere! To mrzim kot cerkvene skakače in sploh ljudi in reči.
Zakaj iz vsega izraste muka za nas. Vsako pri ločitvi pridobljeno spoznanje, vsak spomin na doživeto in kar smo vedeli je za nas kot sikajoč plamen. (4)
In vsi spomini se obrnejo k nam s tisto stranjo, kjer je bila milost na njih. Ki smo jo zaničevali. Kako to muči! - Ne jemo, ne spimo, ne hodimo z nogami. Duševno pripeti na verigo buljimo z "vpitjem in škripanjem z zobmi" na naše pokvarjeno življenje. S sovraštvom in mučeni.
Slišiš! Tu pijemo sovraštvo kot vodo. Tudi medsebojno.(5) Najbolj sovražimo Boga. Hočem ti razložiti. Blaženi v nebesih Ga morajo ljubiti. Zakaj gledajo Ga brez tančice v bleščeči lepoti. To jih dela nepopisno blažene. To vemo in to spoznanje nas razbesni. (6)
Ljudje na zemlji, ki spoznajo Boga iz stvarstva in razodetja, Ga lahko ljubijo; prisiljeni niso.
Vernik - to zapisujem s škripanjem - ki sočutno razmišlja o Jezusu na križu, Ga bo ljubil.
Komur pa se Bog približa samo kot kaznujoči, kot maščevalec, pravični, ker ga je nekoč zavrgel, kot je bilo to pri nas: ta ga sovraži. (7) S polnim zaletom svoje hudobne volje. Večno. Po prostovoljni odločitvi, obrniti se od Boga, s čemer smo umirajoč izdahnili svojo dušo. To sedaj tudi ne prekličemo in nikoli ne bomo hoteli preklicati.
Ali razumeš sedaj, zakaj je pekel večen? Ker se naša zakrknjenost nikoli ne stopi!
S prisilo dodajam, da je Bog nasproti nam tudi usmiljen. Pravim "s prisilo". Zakaj, če pišem to pismo tudi z voljo, mi ni dovoljeno lagati, kot bi hotela. Mnogokaj napišem proti svoji volji na papir. Tudi naval sramotenj, ki bi ga rada izpljunila, moram požreti.
Bog je bil z nami usmiljen s tem, da nam na zemlji ni dopustil, da bi se s svojo hudobno voljo tako razživeli kot bi sicer bili pripravljeni. To bi našo krivdo in kazen povečalo. Pustil nas je umreti predčasno, kot mene, in dopustil je, da so se zgodile druge okoliščine, ki so vse omilile.
Sedaj se izkazuje Usmiljen nasproti nam s tem, da nas ne sili, da se mu približamo bolj, kot je v tem oddaljenem kralju pekla. To zmanjšuje našo muko. (8)
Vsak korak bliže Bogu nam povzoča večje muke kot tebi korak bliže goreči grmadi.
Osupla si nekoč nad mojim pripovedovanjem, ko sem ti povedala, kaj mi je rekel oče nekaj dni pred prvih obhajilom: "Skrbi, Anica, da dobiš lepo obleko, drugo je vse prevara."
Tako si se prestrašila, da sem se skoraj sramovala. Sedaj se temu smejem.
Edino pametno pri tej prevari je bilo dejstvo, da so nas pripustili k obhajilu šele z 12 leti. Tedaj sem bila že dovolj prevzeta od posvetnega uživanja, da sem verske reči z lahkim srcem postavila na zadnje mesto; za obhajilo mi ni bilo mnogo.
Da gredo sedaj otroci že s sedmimi leti k obhajilu, nas srdi. Vse storimo, da bi ljudem vcepili mišljenje, da otrokom v tej starosti še manjka razumevanje. Prej morajo storiti nekaj smrtnih grehov! Potem jim beli GOSPOD Bog toliko več ne škodi, kot če so vera, upanje, ljubezen - fuj temu! - v otroku še živi sem od krsta.
Ali se spomniš tega, da sem tako gledanje zastopala že na zemlji?
Omenila sem očeta. Večkrat je bil sprt z materjo. Redko sem ti to omenjala; sramovala sem se tega. Smešna reč, sram. Tu nam je vseeno.
Tudi nista več spala v isti sobi, temveč jaz pri materi; oče v kamrici poleg, kamor se je ponoči mogel vsak čas vrniti domov. Mnogo je pil. Zapil je vse naše premoženje. Obe sestri sta bili po službah in sta sami rabili denar. Tako sta rekli. Služiti je začela mati.
V zadnjem letu življenja je oče mater pogosto tepel, če mu ni hotela ničesar dati. Nasproti meni je bil vedno dober. Nekega dne, to sem ti pripovedovala, in ti si se takrat jezila nad mojo razvajenostjo - nad čem na meni se takrat nisi jezila! - nekega dne je nesel torej dvakrat kupljene čevlje nazaj v zamenjavo, ker mi oblika in pete niso bile dovolj moderne. (9)
V noči, ko je mojega očeta zadela kap do smrti, se je zgodilo nekaj, kar ti zaradi bojazni, da bi si to napačno razlagala, nisem nikoli zaupala. Toda sedaj moraš izvedeti. Že zato je vredno razmisleka, ker me je takrat prvič nagovoril moj sedanji mučilni duh.
Spala sem, v kamri pri materi. Njeno redno dihanje je razodevalo globok spanec.
Tedaj nenadoma zaslišim klicati svoje ime. Neki neznani glas je govoril : "Kaj, če oče umre?"
Očeta nisem več ljubila odkar je tako grobo ravnal z materjo; kot pravzaprav že takrat nisem nikogar ljubila, temveč sem samo visela na nekaterih, ki so bili dobri z menoj. - Ljubezen, brez izgleda za protiplačilo, živi le v dušah, ki so v stanju milosti. To jaz nisem bila.
Tako sem odgovorila na skrivnostni nagovor, ne da bi si dala odgovor nato, od kod prihaja: " Saj ne bo umrl!" mi je zopet godrnjavo ušlo.
In tretjič me je klicalo: "Kaj, če oče umre?" - Lebdelo mi je pred očmi, kako oče pogosto prihaja pijan domov, robanti, trpinči mater, kako nas je pred ljudmi pripeljal v neprijetne razmere. Tako sem uporno zakričala: "Potem je prav!"
Tedaj je postalo vse mirno.
Naslednje jutro, ko je mati hotela pospraviti očetovo sobo, je našla vrata zaklenjena. Proti poldnevu so vrata vlomili. Oče je lažal napol oblečen v postelji, kot truplo: v klet je hodil po pivo ter se prehladil. Že nekaj časa je bolehal.
(Če bi torej Bog navezal na voljo otroka, ki mu je bil še nekako dober, ali bi mu še naprej dal priložnost za spreobrnenje?)
___
Marta K. in ti sta me pripravili do tega, da sem pristopila k dekliški zvezi. Sicer nisem dosti skrivala, da sem imela poučevanja obeh voditeljic, dam X, za zelo župniško.
Igre so bile zabavne. Kmalu sem pri teh imela, kot veš, vodilno vlogo. To se mi je prileglo. Tudi izleti so mi bili všeč. Nekajkrat sem se pustila pregovoriti k spovedi in obhajilu.
Pravzaprav nisem imela ničesar za poročati. Misli in govori pri meni niso padli na skodelico tehtnice. Za bolj groba dejanja še nisem bila dovolj daleč.
Svarila si me nekoč: "Ani, če ne boš molila, boš izgubljena!"
Seveda sem malo molila. In še to samo nerada.
Na vsak način si imela prav. Vsi, ki gorijo v peklu, niso ali pa niso dovolj molili.
Molitev je prvi korak k Bogu. Ostane tudi odločilna. Posebno molitev k Nji, ki je bila Jezusova Mati, katere imena mi ne imenujemo.
Pobožnost k Nji iztrga hudiču številne duše, katere bi mu greh nezmotljivo vodil v roke.
Nadaljujem z jezo - ker moram - : Moliti je najlažje, kar člove lahko počne na zemlji. In ravno na to najlažje je Bog navezal rešitev.
Kdor vztrajno moli, temu On da polagoma toliko luči, ga tako okrepi, da se končno more dvigniti dokončno tudi najbolj umazan grešnik. In četudi bi tičal do vratu v blatu.
V zadnjih letih življenja sploh nisem več prav molila. Tako sem se oropala milosti., brez katerih nihče ne postane blažen.
Tu ne prejemamo nobenih milosti več. Celo, če bi jih dobili, s posmehom bi jih zavrnili. Vsa nihanja zemeljske biti se v onostranstvu končajo.
Pri vas na zemlji lahko človek zdrkne iz stanja greha v stanje milosti. Iz stanja milosti v stanje greha padejo, pogosto iz slabosti, včasih iz hudobije.
S smrtjo se ta nepopolnost in v njej zasidran gor in dol konča za zemeljskega človeka. Doseženo je končno stanje. Že z leti se skoki zmanjšujejo. Res je, do smrti se lahko človek obrne k Bogu ali pa mu obrne hrbet. Toda skoraj nujno se človek odloči v zadnjih tresočih vzgibih volje pred smrtjo tako kot je bil navajen v življenju.
Dobra ali slaba navada je postala druga narava. Ta ga utrga proč.
Tako tudi mene. Že leta sem živela obrnjena vstran od Boga. Tako sem se odločila pri zadnjem klicu milosti proti Bogu. Ne, da bi pogosto grešila mi je bilo v pogubo, temveč, da nisem hotela več vstati.
Ti si me večkrat opozarjala na poslušanje pridig in k branju dobrih knjig.
Za to nimam časa, se je vedno glasil moj odgovor. Ali naj bi svoj notranji nemir še povečala?
Sicer pa moram ugotoviti: ko je bilo enkrat tako daleč, kot tik pred mojim izstopom iz dekliške zveze, tedaj bi mi bilo težko iti neko drugo pot. Čutila sem se negotovo in nesrečno. Toda pred spreobrnenjem je prežal zid.
Ni treba, da si to spoznala. Ti si si to predstavljala tako enostavno, ko si nekoč dejala: "Opravi dobro spoved, Ani, in vse bo zopet dobro!"
Slutila sem, da je tako. Toda svet, hudič in meso so me že pretesno držali v svojih krempljih.
Nikoli nisem verjela v vpliv hudiča. In sedaj pričam, da je na take ljudi, kot sem jaz takrat bila, mogočno vplival. Samo mnoge molitve drugih ljudi in mene same, združene z žrtvami in trpljenji, bi me njemu mogli iztrgati.
In tudi to samo polagoma. Če je malo na zunaj obsedenih, pa kar mrgoli notranje obsedenih. Hudič ne more oropati proste volje človeka, ki se je podal pod njegov vpliv. Toda za kazen za njihov bistveni odpad od Boga, Bog dopusti, da se "hudobni" vgnezdi v njih.
Tudi hudiča sovražim. Vendar mi je všeč, ker vas skuša pokvariti, on in njegovi pomagači, ki so skupaj z njim padli na začetku časov.
Na milijone jih je. Klatijo se okrog po svetu, gosto kot roj komarjev, in vi to komaj slutite. (10)
Mi, padli ljudje, nam ne gre preizkušati vas; to pripada padlim duhovom. (11)
Sicer vsakokrat poveča njihovo trpljenje, ko potegnejo človeško dušo v pekel. Toda česa ne stori sovraštvo.(12) Čeprav sem hodila po poteh daleč od Boga, mi je Bog sledil.
Pripravljala sem milosti pot z naravnimi deli iz ljubezni, katere sem z nagibi svoje narave neredko opravljala. Včasih me je Bog zvabil v kakšno cerkev. Čutila sem kot neko domotožje. Ko sem kljub zaposlenosti v pisarni negovala svojo bolehno mater ter se toliko žrtvovala, so vabila Boga močno delovala name.
Nekoč, ko si me vzela med odmorom opoldne s seboj v bolniško cerkev, me je ganilo tako, da je manjkal samo še korak k spreobrnenju. Jokala sem.
Toda potem je šel naval svetnih uživanj čez to milost. Pšenica se je zadušila v trnju.
Z izjavo, vera je stvar čustev, kot se je v poslu vedno glasilo, sem odrinila tudi ta vzgib milosti z mize kot tudi ostale.
Enkrat si me okregala, ko sem namesto pokleka napravila samo brezobličen poklon. To si prištevala lenobi. Zdi se, da nisi slutila, da že takrat nisem več verovala v Jezusovo navzočnost v Zakramentu.
Sedaj v to verujem, toda čisto naravno, kot se veruje v nevihto, katere posledice se čutijo.
Medtem sem si sama ustvarila ustrezno religijo. Pridružila sem se mišljenju, ki je krožil po našem podjetju, da po smrti duša vstane v nekem drugem bitju in tako potuje naprej brez konca. (Reinkarnacija).
S tem je bilo tesnobno vprašanje o onostranstvu sočasno spravljeno in narejeno za me neškodljivo.
Zakaj me nisi spomnila na priliko o bogatem požrešniku in ubogem Lazarju, v kateri Jezus pokaže, kako gre eden takoj po smrti v pekel, drugi pa v nebesa? Toda, kaj bi dosegla? Nič več kot s svojimi drugimi pobožnjaškimi govori (Lk 16,19). Polagoma sem si sama izrezljala ustreznega boga; dovolj opremljenega, da se je imenoval bog; za me dovolj daleč, da nisem morala imeti nobenih zvez z njim, dovolj nejasen, da bi ga mogla po potrebi, ne da bi sploh morala zamenjati religijo, raztegniti v panteističnega vesoljnega boga ali pa v deističnega, zgostiti ga v starega samca.
Ta "bog" mi ni imel podariti nobenih nebes in ne prepustiti v noben pekel. Pustila sem ga v miru. V tem je bila moja molitev do njega.
"Kar imamo radi, to radi verjamemo." V teku let sem svoje prepričanje to svojo religijo obdržala. S tem se je dalo živeti.
Samo eno bi ji lahko zlomilo tilnik, eno globoko, dolgo trpljenje. In to trpljenje ni prišlo!
Ali sedaj razumeš, kaj pomeni: Kogar Bog ljubi, tega tepe? Bilo je na poletni dan v juliju, ko je dekliška zveza napravila izlet v A. Izlet bi mi že bil prav. Toda tisto neumno čvekanje in pobožno onegavljenje.!
Neka druga podoba, namesto milostne Matere iz A. je od pred kratkim stala na oltarju mojega srca: čedni Max iz trgovske hiše poleg. Opazil je, da sem vrgla oko na njega. Da bi se z njim poročila, na takrat še nisem mislila. Bil je sicer premožen, toda za me preprijazen z vsemi tistimi dekleti. In do takrat sem vendarle še hotela imeti moža, ki bi pripadal samo meni in ne biti samo žena, temveč edina žena. Neka določena spodobnost mi je vendarle še ostala.
(To je res. Ani je imela kljub svoji verski ravnodušnosti nekaj odlike v svojem bistvu. Ustrašila sem se pri misli, da tudi "spodobni" ljudje lahko pridejo v pekel, če so dovolj nespodobni, da gredo Bogu s poti.)
Pri omenjenem nedeljskem izletu se je Max prepotrudil v ljubeznivostih. Nobenih farških pogovorov ni bilo kot pri vas.
Naslednji dan si mi v pisarni delala očitke, zakaj nisem šla z vami v A. Opisala sem ti svojo nedeljsko zabavo. Tvoje prvo vprašanje se je glasilo: "Ali si bila pri maši?" - Norica, kako bi mogla, ko je bil odhod dogovorjen že za šesto uro!
Ali še veš, kako sem razdraženo dodala: "Ljubi Bog ne misli tako malenkostno kot vaši farji!"
Sedaj moram priznati, Bog vzame pri vsej Svoji neskončni Dobroti bolj natančno kot vsi.
Po tistem prvem izletu sem še enkrat prišla v zvezo, za Božič k slavju. Marsikaj me je vleklo nazaj, toda v notranjosti sem vam že bila odtujena. Kino, ples, izleti, eno je sledilo drugemu. Z Maksom sva se sicer nekajkrat skregala, vendar sem ga znala vedno znova vezati na sebe. Skrajno nadležna mi je bila tekmica, ki se je vrnila iz bolnice in se je vedla kot divja. Pravzaprav mojo srečo, saj je moj imenitni mir napravil močan vtis na Maksa, in končno je dal meni prednost.
Razumela sem, hladno govoreč, stvarno na zunaj, znotraj pljuvajoč strup, da jo pri njemu očrnim. Takšni občutki in dejanja izvrstno pripravljajo na pekel. So satanski v najboljšem pomenu besede.
Zakaj to pripovedujem? Da bi poročala kako sem se dokončno ločila od Boga.
Ne da bi sicer pogosto prišlo do zadnjih zaupnosti med Maksom in menoj. Razumela sem, da se v njegovih očeh ponižujem, ko bi se pustila izpiti pred časom. Zato sem bila zadržana.
Toda samo po sebi sem bila, kolikor sem imela za koristno, vsak čas k vsemu pripravljena. Morala sem osvojiti Maksa. Za to ni bilo nič predrago. K vsemu sva se postopoma vzljubila, ker sva oba posedovala dragocene lastnosti, ki sva jih drug na drugem čislala. Bila sem spretna, pridna, dobra za družbo. Tako sem Maksa dobila dobro v roke, tako, da sem ga, vsaj v zadnjih mesecih pred poroko sama posedovala.
V tem je bil moj odpad od Boga, da sem STVAR POVZDIGNILA V SVOJEGA MALIKA. Nikjer se ne more to zgoditi tako vseobsegajoče kot v ljubezni do drugega človeka drugega spola, če ta ljubezen obtiči v zemeljskem. To sestavlja njen mik, njeno bodico in njen strup.
"Čaščenje", ki sem ga namenjala Maksu, mi je postala religija.
Bil je to čas, ko sem v pisarni strupeno napadala tekače v cerkev, duhovnike, odpustke, blebetanje rožnega venca in podobne čiračare.
Ti si se več ali manj duhovito trudila ter se postavila v bran teh reči, očividno nisi slutila, da pri meni v vsej globini ni šlo za te reči, temveč sem bolj iskala utemeljitev proti svoji vesti - takrat sem jo še potrebovala - da bi svoj odpad opravičila tudi razumsko.
Končno sem se Bogu uprla. Tega nisi uvidela. Še vedno si me imela za katoličanko. Tudi sama sem se hotela tako imenovati; plačevala sem celo cerkveni davek. Neko določeno "zavarovanje" ne more škoditi, sem mislila.
Tvoji odgovori so včasih bili pravilni. Od mene so odleteli, ker nisi smela imeti prav.
Spričo teh raztrganih vezi je bila bolečina slovesa le majhna, ko sva šli z mojo poroko narazen.
Pred poroko sem se še enkrat spovedala in šla k obhajilu. Tako je bilo pač predpisano. Z možem sva si bila v tem enakih misli. Zakaj ne bi teh formalnosti opravila? Rešila sva jih kot druge formalnosti.
To imenujete nevredno. Po vsakem "nevrednem" obhajilu sem imela več miru vesti. Sicer pa je bilo to zadnje.
Najino zakonsko življenje je na splošno potekalo prav harmonično. V vseh pogledih sva imela precej enaka mnenja. Tudi v tem, da si ne nalagava bremena z otroki. V bistvu bi moj mož enega otroka rad imel - seveda ne več. Znala sem ga odvrniti tudi od tega. Obleke, fino pohištvo, čajne izbe, vožnje z avtomobilom in podobne razonode so mi bile bližje.
Bilo je zabavno leto na zemlji, leto med poroko in mojo nenadno smrtjo. Vsako nedeljo sva se peljala na izlet ali obiskovala moževe sorodnike. (Svoje matere sem se sedaj sramovala). Ti so prav tako plavali na površju življenja kot midva. Notranje se seveda nisem nikoli počutila srečno, pa čeprav sem se na zunaj še tako smejala. Nekaj nedoločenega meje grizlo. Hotela bi, da bi bilo po smrti, do tega pa je seveda še daleč, vsega konec.
Toda, je tako, kot sem nekoč kot otrok slišala v neki pridigi, da Bog vse dobro poplača, če ne v onostranstvu, pa tu na zemlji.
Nepričakovano sem podedovala (od tete Lotte). Možu se je posrečilo občutno povečati svojo plačo. Čudovito sem mogla opremiti najino stanovanje. Religioznost je medlela le še od daleč.
Kavarne v mestu, hoteli, kamor sva se zatekala na svojih potovanjih, nama Boga niso približali.
Vsi, ki so tu vstopali, so živeli kot midva, od zunaj na vznoter, ne od znotraj navzven.
Če sva na svojih počitniških potovanjih obiskala kakšno katedralo, sva občudovala na njej le umetniške mojstrovine. Religiozni duh, ki ga še posebno izžarevajo srednjeveške cerkve, sem znala pregnati z negodovanjem čez postranske reči. Na čisto oblečenega samostanskega brata ali na okornega, ki nas je vodil: - "škandal", da menihi, ki sicer hočejo veljati za pobožne, prodajajo likerje, ta večni bim-bam k Božji službi, ko se vendar gre samo za denar. Tako sem znala odpoditi milost vsakokrat, ko je potrkala na vrata.
Svojo jezo sem še posebno sprostila nad določenimi starimi prikazovanji pekla na pokopališčih ali kje drugje, kjer hudič praži duše v žarečem ognju, tovariši pa mu vlačijo skupaj nove žrtve. - Klara, pekel se lahko naslika, pri tem pretiravati pa se ne more!
Peklenski ogenj sem si vedno posebno privoščila. Ali veš, kako sem ti nekoč v takšnem razgovoru držala gorečo vžigalico pod nos in se ti rogala: ali takole smrdi? Ti si hitro pogasila plamen. Tu ga nihče ne ugasne. Rečem ti, da ogenj, o katerem govori Sveto Pismo, ni muka vesti. Ogenj pomeni ogenj. Dobesedno se mora razumeti, kaj je rekel oni: Proč od Mene, prekleti v večni ogenj! Dobesedno.
Kako se more snovno ogenj dotakniti duha, vprašaš. - Kako lahko na zemlji trpi tvoja duša, ko držiš prst v plamenu? Saj tudi ne gori duša, pa vendar, kakšno muko čuti cel človek.
Podobno smo tu duševno vezani na ogenj, po našem bistvu in po naši sposobnosti. Naša duša nima svojega naravnega utripa: ne moremo misliti, kar hočemo, in ne kot hočemo.(13) Ne glej neumno na te vrstice; kajti to stanje, ki vam nič ne pove, me žge, ne da bi me použil.
Naše največje trpljenje je v tem, da natančno vemo, da Boga ne bomo nikoli videli. Kako to lahko muči, da je nekomu na zemlji lahko tako vseeno? Koliko časa leži nož na mizi, nikogar ne gane. Vidi se ostrina, čuti pa ne. Toda zabodi nož v meso, zakričal boš od bolečine.
Sedaj čutimo izgubo Boga; popreje smo jo samo videli.(14) Bolj hudobno in temeljito je nekdo grešil, toliko težje ga pritiska izguba Boga, ga davi zlouporabljena kreatura. Pogubljeni katoličani trpijo bolj kot drugoverniki, ker so povečini dobili več luči in milosti in jih pohodili. Kdor je vedel več, bolj trpi kot oni, ki je spoznal manj. Kdor je grešil iz hudobije, trpi bolj kot oni, ki je grešil iz slabosti.
Toda nihče ne trpi bolj kot je zaslužil. Oh, da tega ne bi bilo. Tako bi imela vzrok za sovraštvo!
Nekoč si mi rekla, da nihče ne pride v pekel, ne da bi vedel. Neki svetnici, da je bilo to razodeto.
Smejala sem se temu, pa sem se vendar skrila za tem, za to izjavo: Tako bo po potrebi ostalo dovolj časa za spremembo, sem si na tiho dejala.
Izrek velja. Sicer pekla pred mojim nenadnim koncem nisem poznala tako kot je. Noben zemljan ga ne pozna. Toda, natančno sem imela v zavesti: Če umreš, greš kot nasprotnik Boga v onostranstvo. Morala boš nositi posledice.
Nisem se obrnila, kot že rečeno; odplaknila sem iz navade, iz tiste enakomernosti, s katero ljudje delujejo - starejši postajajo, bolj delujejo po istem vzorcu.
Moja smrt je nastopila takole.
Bilo je pred enim tednom - govorim po vašem merjenju časa, zakaj merjeno po bolečini, bi že mogla goreti 10 let v peklu - pred tednom sva torej z možem naredila izlet, ki je postal moj zadnji.
Sijoč je nastopil dan. Počutila sem se tako prijetno kot redko. Nek čuden občutek sreče je šel skozi mene. Tedaj je mojega moža zaslepil žaromet nasproti divje vozečega avtomobila. Izgubil je vodstvo avtomobila. Jeses! me je spreletelo. Ne kot molitev, samo kot krik. Zmečkajoča bolečina me je stisnila skupaj. - Če jo primerjam s sedanjo, ni omembe vredna. Potem so mi odplavali čuti.
Nenavadno, ravno to jutro se je v meni na nepojasnljiv način pojavila misel: lahko bi zopet enkrat šla k maši! Zvenelo je kot moledovanje.
Jasno in nedoločno je moj ne prerezal miselno nit. Temu se mora napraviti konec. Vse posledice prevzamem. - Sedaj jih nosim.
Kaj se je zgodilo po moji smrti boš vedela. Usoda mojega moža, moje matere, kaj se je zgodilo z mojim truplom in potek mojega pogreba so mi znani po naravnem spoznanju, ki ga imamo.
Kaj se sicer dogaja na zemlji, vemo le nejasno. Kar pa nam je bilo na nek način blizu, to poznamo. Tako vidim tudi tvoje bivanje.(15)
Sama sem se v trenutku svoje smrti v hipu zbudila in se videla obdano s slepečo svetlobo. Bilo je na istem kraju, kjer je ležalo moje truplo. Zgodilo se je kot v gledališču, ko naenkrat ugasnejo svetilke v dvorani in se odpre zastor; močno osvetljeno se odpre nesluteno prizorišče. Prizor mojega življenja.
Kot v ogledalu se je meni sami kazala moja duša. Pohojene milosti od mladosti pa do zadnjega "ne" Bogu. Počutila sem se kot morilec, kateremu predstavijo med sodno obravnavo njegovo razduševljeno žrtev. - Obžalovati? Nikoli! (16). Naj se sramujem? Nikoli!
Tudi izdržati nisem mogla pod očmi Boga, ki sem ga zavrgla. Tako je ostalo samo eno, beg. - Kot je Kajn bežal pred truplom Abela, tako je odgnalo mojo dušo proč od tega strahotnega pogleda. To je bila posebna sodba! Sama sem se odtrgala od Boga. Nazaj! Nikoli Ne!
____________
Tako se je končalo Anino pismo. Zadnje besede so bile skoraj neberljive.
Tu, kaj je bilo to? V oster poudarek vrstic, za katere verjamem, da sem jih brala, je milo zvenel glas zvona. Skočila sem pokonci. Še sem ležala v svoji sobi. Jutranja zarja je gledala skozi okno. Pri župnijski cerkvi je zvonilo Ave Marijo.
Torej so bile to samo sanje?
Nikoli nisem čutila tolažbo angelskega pozdrava tako kot po teh sanjah. Počasi sem molila te tri Pozdravljena ... Tedaj mi je postalo čisto jasno: Nje se drži, Nje, blagoslovljene Gospodove Matere. Otroško moraš častiti Marijo, če nočeš doživeti usodo, ki ti jo je pokazala - četudi samo v sanjah - ena duša, ki nikoli ne bo gledala Boga.
Še tresoč se zaradi strašne noči sem vstala, se hitro oblekla in stekla po stopnicah navzdol v hišno kapelo. Moje srce mi je udarjalo gor do grla. Teh nekaj klečečih gostov me je sicer pogledalo. Toda mislili so si lahko, da sem tako zagreta od teka po stopnicah.
Neka dobra, starejša dama iz Budimpešte, preizkušena, slabotna kot otrok, kratkovidna, pa vendar goreča v služenju Bogu, je menila popoldne v vrtu: "Gospodična, Odrešenikova volja ni, da se mu posluži v hitrem vlaku!" Toda potem je takoj opazila, da me je in me še vznemirja nekaj drugega. Dobrotno je dodala: "Nič se ne boj" - Saj poznate rek sv. Terezije? - NIČ NAJ TE NE PRESTRAŠI - VSE MINE - BOG OSTANE ISTI - KDOR POSEDUJE BOGA - TEMU NIČESAR NE PRIMANJKUJE - BOG SAM ZADOŠČA - S POTRPEŽLJIVOSTJO SE VSE DOSEŽE!"
Medtem, ko je tako tiho in čisto nič poučljivo šepetala, mi je bilo kot da bere v moji duši. - "BOG SAM ZADOŠČA!" Ja, On mi zadošča, tu in v onostranstvu. Nekoč ga tam hočem posedovati, pa naj me tu stane žrtev, vseeno koliko. Prestati hočem preizkušnje tega zemeljskega življenja in se držati ljubezni do Boga, da ga bom vedno posedovala, ki je edini mir, veselje in sreča, medtem ko zemeljske radosti minejo.
Toliko napreduje nekdo v duhovnem življenju, kot izide
iz svoje sebičnosti,
iz svoje svojevoljnosti,
iz svojega koristoljubja!
Saj prava ljubezen daruje IZ NESEBIČNOSTI.
Vseeno je kako si naslikamo pekel, saj tudi ni zemeljska realnost in se ne more ponazoriti s snovnimi slikami - drugačen je!
Toda nekaj je gotovo: pekel obstaja in traja večno, torej ne da bi kdajkoli prenehal, - ker duša živi večno, z ali brez gledanja Boga!
Kdor se je v teku svojega zemeljskega življenja kar naprej odrekal Bogu in se je ob koncu enkrat za vselej odrekel usmiljenemu Bogu ter se mu zoperstavil, pride v stanje odtujenosti od Boga, v temo, mraz, v ogenj ... in muko!
Kdor se postavi proti padlim angelom, proti satanu, hudiču in demonu in se zateče k Odrešeniku Jezusu Kristusu, pride v življenje in veselje! Samo eno zemeljsko življenje obstaja: za tem pa nebesa ali pekel!
Pustite vse upanje, ki tam vstopate!
Viri:
1) Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologica (S.Th.) Supplementum (Suppl) qu.
98,a.4.:
"Pogubljeni hočejo, da bi bili vsi pogubljeni."
2) S. Th. Suppl. q. 98, a . 1:
"Njihovo samodoločeno hotenje je v njih popolnoma slabo."
3) S. Thl. Suppl. q. 98, a .3, r.ib, ad 3:
"Kolikor osvobaja nebit od napetega ali bednega življenja, pomeni to
za pogubljenega več kot pa beden obstoj... In tako si želijo ne biti."
4) S. Th. Suppl. q. 98, a . 7, r.:
"Ničesar ni v pogubljenih, da bi jim ne bilo snov in vzrok za žalost...
Tako, ko uprejo svoj pogled na tisto, kar so vedeli."
5) Th. Suppl. q. 98, a . 4, r.:
"V pogubljenih vlada popolno sovraštvo."
6) S. Th. Suppl. q. 98, a . 9, r.:
"Pred dnevom vesoljne sodbe, je pogubljenim znano, da se blaženi
nahajajo v nepopisni slavi."
7) S. Th. Suppl. 98, a . 8, ad 1. ib. ad 5, r.:
"Pogubljeni vidijo v Bogu samo kaznujočega in ovirajočega (zlo, ki bi
ga radi se storili). Ker ga torej vidijo samo v kazni, v učinku Njegove
pravičnosti, ga sovražijo."
8) S. Th. I, q. 21, a . 4, ad 1:
"Pri pogubljenju zavrženih se pojavi Božja Usmiljenost, ... v tem, da jih
kaznuje manj, kot so zaslužili." Na drugem mestu sv. cerkveni učitelj
dodaja, da se to zgodi posebno pri tistih, ki so na zemlji bili usmiljeni
do drugih. (S.Th.Suppl.g. 99, a . 5, ad1.).
9) Prejšnje poteze o Aninem očetu in sledeče okolnosti so dejstva.
10) Vpliv hudobnih duhov se združuje v pojmu "hudič". Kot dokaz za
njegov obstoj zadoščata obe mesti v Svetem pismu, o katerih se je
mogoče premalo premišljevalo:
"Bratje, bodite trezni, bedite: nasprotnik vaš, hudič, hodi kakor rjoveč
lev okrog in išče, koga bi pogoltnil." Sv. Peter piše Efežanom (6,11):
"Odenite se z vsem orožjem Božjim, da boste mogli stati zoper
zvijačne naklepe hudičeve. Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in
meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne
mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških
prostorih."
Tu je jasno povedano, da nas hudobec sovraži po neštevilnih
pomočnikih iz različnih korov padlih angelov. Hudič ne bi mogel biti
imenovan "vladar sveta", če njegov vpliv na zemlji ne bi bil velikanski.
11) S. Th. Suppl. q. 98, a . 6, ad 2.:
"Ni stvar pogubljenih ljudi skušati pokvariti druge, kot je to reč hudiča."
12) S. Th. Suppl. q. 98, a . 4, ad 3.:
"Vendar so tako polni sovraštva in nevoščljivosti, da rajši trpijo z
mnogimi drugimi več kot pa sami manj."
13) S. Th. Suppl. q. 70, a . 3, r.:
"Pekenski ogenj muči duha s tem, da mu preprečuje izpeljati svojo
voljo. Ne more delovati, kjer hoče in ne kot bi hotel."
14) St. Augustinus, De civitate Dei, 1.21, c.4:
"Ta muka (izguba Boga) je tako velika kot je Bog velik."
15) "Duše umrlih nimajo nobenega gotovega posameznega spoznanja,
temveč le medlo
splošno spoznanje celega naravnega področja", S. Th. Suppl. q. 89 a .3.
"S temi (vlitimi) pojmi lahko duše umrlih spoznajo samo tiste
posameznosti, na katere so na nek način nastavljene, bodisi po
prejšnjih spoznanjih ali po neki privrženosti, ali po naravni
nadarjenosti, ali po Božji odredbi", S. Th. Suppl. q. 89 a 4.16) S. Th.
Suppl. q. 98, a 2, r.:
"Hudobni pravzaprav ne obžalujejo svojih grehov, ker hudobno
vztrajajo v grehu."
Večnost peklenskih kazni je verska dogma, mogoče najstrašnejša
med vsemi.
Primerjaj v Svetem pismu: Mt. 25,41; 2 Sol. 1,9; Jud. 13; Raz. 14,11
in 20,10; sama neizpodbitna besedila, kjer se "večno" ne da
spremeniti v "dolgo". Če ne bi bilo primerno, da bi tudi to versko
dogmo enkrat ilustrirali s kakšnim posameznim primerom, potem bi
tudi Božji Odrešenik ne smel pripovedovati priliko o bogatem
požrešnežu (Luk. 16,19) in ubogem Lazarju: orisal je pekel in kako
se pride v njega. Ne iz senzacije, temveč, da bi posvaril pred
nevarnostjo.
